Iskalnik sodne prakse

Tags

Top Highlights

• 55. Toženec navaja, da je v zelo podobni zadevi Višje sodišče v Mariboru s sodbo I Cp 1040/2014 odločilo, da družbeniki družbe civilnega prava niso pasivno legitimirani v primerih, ko se posli realizirajo preko drugih gospodarskih družb.

• 1. A. A. in B. B. sta bila v letu 1996 ponudnika internetnih storitev in sicer A. A. s svojo družbo C. d. o. o. (nadalje C.), ki je storitve ponujala na območju Ljubljane, B. B. pa s svojo družbo D. d. o. o. (nadalje D.), ki je storitve ponujala na območju Maribora in je bila kasneje preimenovana v E. d. o. o. (nadalje E.). 2. A. A. je trdil, da sta se leta 1996 z B. B. dogovorila za sodelovanje pri skupnem nastopanju na trgu pod enotno znamko E., njun cilj pa je bilo oblikovanje infrastrukture za dostop do interneta in širitev internetnih storitev na območje celotne države. Za uresničitev tega cilja sta ustanovila družbo civilnega prava, ki je delovala do leta 2006, ko je B. B. prodal svoj poslovni delež v družbi E., preko katere je poslovala družba civilnega prava. A. A. je prepričan, da mu pripada polovica koristi iz societete, nastale ob prodaji družbe E.. Ta delež koristi je predmet spora. Tožnik ga je s primarnim zahtevkom v celoti terjal zase, s podrednim pa po enakih deležih zase in za svojo družbo C..

• 3. Sodišče prve stopnje je izdalo vmesno sodbo. Odločilo je, da je primarni tožbeni zahtevek prvega tožnika A. A. po temelju utemeljen. Podredni zahtevek je zavrnilo. Ugotovilo je, da je bila med pravdnima strankama kot fizičnima osebama sklenjena societetna pogodba in z njo ustanovljena družba civilnega prava ter da ni šlo za poslovno sodelovanje med njunima družbama, kot je trdil toženec, zato je toženčev ugovor pomanjkanja aktivne legitimacije prvega tožnika zavrnilo. Zavrnilo je tudi toženčeva ugovora pasivne legitimacije in zastaranja vtoževane terjatve; slednjega na podlagi presoje, da je bila tožba vložena znotraj zastaralnega roka, ki znaša 5 let in ne 3 leta, saj ne gre za gospodarski spor.

• 13. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila med tožnikom in tožencem kot fizičnima osebama sklenjena societetna pogodba. Tožnik je bil idejni vodja projekta vzpostavitve internetnega omrežja po celi Sloveniji s povezavo več lokalnih vstopnih točk v isto omrežje. Imel je tehnično znanje, tehnično opremo pa je imela njegova družba C.. Leta 1996 je navezal stik s tožencem, ki je imel v svoji družbi D. zaposleno osebje, ki je zagotavljala obračunavanje in trženje. Preko storitev svojih družb sta tožnik in toženec koordinirala vzpostavitev in delovanje omrežja E.net. Svojih družb kot stvarnih vložkov v societeto nista vložila.

• 14. Glede vložkov v societeto iz drugostopenjske sodbe izhaja, da sta tožnik in toženec vanjo vložila svoji podjetji. Tako je tožnik poleg idejne zasnove, znanja in dela, vložil nepremičnino svoje matere in poslovni prostor v osebnem najemu, oboje v Mariboru, poleg tega pa predvsem še družbo C. z vsemi materialnimi sredstvi (računalniško in komunikacijsko opremo, najemnino za poslovne prostore in telefonske vode, donacijo »... – Slovenija«)

• Toženec je v societeto vložil svoje podjetje D. in delo v njem zaposlenih. Gospodarski družbi tožnika in toženca sta pomenili del njunih vložkov v societeto. Internetna domena http://E.net in blagovni znamki E. in E.net sta se po dogovoru tožnika in toženca registrirali na ime družbe D., ki je delovala kot pooblaščenka societete v smislu paragrafa 1190 Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ). Navzven sta societeto zastopali obe družbi.

• 17. V odgovor na navedbe strank revizijsko sodišče najprej poudarja, da je sodišče prve stopnje presodilo, da je za odločitev o podlagi zahtevka odločilno, ali je bila ustanovljena societeta ali je šlo za pogodbeno sodelovenje gospodarskih družb pravdnih strank. Nato je ugotovilo, da sta tožnik in toženec kot fizični osebi ustanovila societeto. Drugostopenjsko sodišče je stališču v zvezi s podlago in vsem dejanskim ugotovitvam prvostopenjskega sodišča, tudi o ustanovitvi societete, ki jo je samo prav tako opredelilo kot ključno, izrecno pritrdilo.

• Revizija ni bila dopuščena glede procesnih kršitev v zvezi s to ugotovitvijo, ki je za odločitev o podlagi bistvena; pomembna je iz dveh razlogov: (i) najprej zaradi odločitve o toženčevih ugovorih aktivne in pasivne legitimacije, češ da societeta ni bila ustanovljena, pač pa sta se tožnik in toženec dogovarjala za sodelovanje svojih družb kot zastopnika le-teh, zato v sporu kot fizični osebi nista legitimirana; (ii) nato še zato, ker je od tega odvisna odločitev o toženčevem ugovoru, da je terjatev zastarala, ker za terjatve iz gospodarskih pogodb velja 3-letni zastaralni rok, ki je potekel pred vložitvijo tožbe.

• 18. Drugostopenjsko sodišče je v izpodbijani sodbi sicer res zapisalo, da sta v societeto vložila tožnik svojo družbo C., toženec pa svojo družbo Medined, vendar pa (kot izhaja iz prejšnje točke) ne tudi, da sta bili družbi stvarni vložek. Poleg tega je ta zapis (zgolj) del argumentacije zaključka pritožbenega sodišča, da je pravilna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je sta pravdni stranki kot fizični osebi ustanovili societeto ter da ni šlo za poslovno sodelovanje njunih družb

• In je (eden od) argument(ov) za pritrditev prvostopenjskemu sodišču o pomembnosti tožnikovega vložka v societeto, ki ni bil ni omejen na družbo C., pač pa je obsegal tudi projekt, znanje, delo in osebna sredstva (med katerimi je res navedlo tudi nepremičnino v Mariboru, ki je nesporno last matere toženca in ne tožnika).

• 19. Vprašanje, ali sta pravdni stranki v societeto vložili svoji družbi bodisi v obliki stvarnega vložka bodisi v kateri od drugih oblik, oziroma, kot pravi revident, njihov pogodbeni in lastninski status, za odločitev o podlagi v obravnavanem primeru niso pomembni.

• Po mnenju Vrhovnega sodišča je pomembno, da je bilo v obravnavanem primeru do zdaj pravnomočno odločeno le, da je zahtevek po temelju utemeljen, torej da tožniku pripada delež od koristi, pridobljene s prodajo družbe E

• Tožnik je vpliv na delovanje E.net izgubil, ko sta bila 29. 6. 2006 celotna poslovna deleža obeh pravdnih strank v družbi E. (prej D.) brez vednosti tožnika prodana družbi K. in je družba civilnega prava prenehala.

• 30. Pritožbeno sodišče je soglašalo s prvostopenjskim, da velja petletni zastaralni rok in da zastaranje ni moglo začeti teči pred trenutkom, ko je bilo onemogočeno uresničevanje skupnega namena pravdnih strank, zaradi katerega je bila ustanovljena societeta, to pa je bilo šele s prodajo celotnega poslovnega deleža gospodarske družbe E. kupcu K., pri čemer je imel toženec kot fizična oseba ob prodaji delež 7% ter delež 84% preko družbe L., 9% pa je bil lasten delež družbe

• . Sodišče prve stopnje je zavrnilo toženčev ugovor zastaranja. Zavrnitev temelji na presoji, da ni šlo za gospodarsko pogodbo, zato terjatev ni zastarala v treh letih (374. člen OZ), pač pa velja splošen petletni zastaralni rok (371. člen OZ),

• Tožnik v odgovoru na revizijo o

• Pričetek teka zastaranja je po njegovem mnenju vezan na ugotovitev trenutka, ko skupnega namena, zaradi katerega je bila ustanovljena societeta, ni bilo več mogoče uresničevati.

• ti. Ugotovljeno je bilo, da je ta trenutek nastopil, ko je bil celoten poslovni delež v družbi E. prodan, česar toženec ni prerekal

• 47. Revident trdi, da je bila tožba nesklepčna, ker je tožnik zahteval plačilo dobička iz točno določenega posla, prodaje poslovnega deleža, to pa naj bi bilo v nasprotju s paragrafom 1195 ODZ, ki da dopušča le izplačilo periodičnih dobičkov. Paragraf 1195 ODZ po njegovih trditvah jasno določa, da se na koncu poslovnega leta izdela letni obračun dobička/izgube in se ugotovi delež družbenika na tem dobičku/izgubi. Tožnik ni navedel dejstev in predlagal dokazov o periodičnem dobičku. 48. Tožnik ponavlja, da gre v obravnavanem primeru za delitev premoženja societete po njenem prenehanju; zato vprašanje, ali je dopustno zahtevati le izplačilo periodičnega dobička, ali tudi dobička od posamičnega točno določenega posla, za odločitev ni pomembno. Sicer pa paragraf 1195 ODZ ne določa tistega, kar trdi revident. 49. Tožnik ima prav. Bistveno je, da ni zahteval plačila dobička od posameznega posla med trajanjem societete, pač pa plačilo iz paragrafa 1192 ODZ po njenem prenehanju; pri tem ni odločilno, da je bilo premoženje, ki je ostalo ob prenehanju, ustvarjeno z enkratnim poslom – prodajo celotnega poslovnega deleža v družbi E.. Zato res ni pomembno, ali je mogoče med trajanjem societete zahtevati izplačilo dobička periodično ali od posameznega posla. Revident vsebino pravila paragrafa 1195 ODZ povzema napačno. Ta namreč ne določa, da je dopuščeno zgolj plačilo periodičnih dobičkov, pač pa dopušča, da se družbeniku izplača višji dobiček od tistega, ki bi mu sicer pripadal, če je dobiček družbe višji zaradi njegovih »odličnih lastnosti in truda.«15

• 51. Tožnik opozarja na nejasnost in medsebojno nasprotovanje revizijskih trditev, ki ne vodijo v zaključek, ki ga ponuja revident: da naj bi bila societeta (in ne toženec) pasivno legitimirana. Poudarja, da societeta ni pravna oseba in nima procesne sposobnosti, poleg tega pa je v obravnavanem primeru prenehala, ko je bilo prodano podjetje E. d. o. o. in realizirana societeta E.net, in zoper njo niso mogoči nobeni zahtevki. Kupnina predstavlja premoženjsko skupnost, ki jo je treba razdeliti po paragrafu 1215 v zvezi s paragrafom 839 ODZ. Ker ni mogoč sporazum med družbenikoma, se razdeli na podlagi tožbe po paragrafu 841 ODZ.